Hvala za vse čestitke....
Pot je bla res divja ampak nepozabno lepa. Res je, da sem prevandrav že velik del naše prelepe dežele ampak res nisem vedel, da je lahko še lepša.
Vse skupaj se ni začelo prav tako kot bi se moralo, saj sva z Jocnom šla v četrtek spat zelo pozno, pravzprav šele v petek. V pričakovanju novega dne in štarta, ki je bil na Bledu, sem si uro nastavil na 6.30, to pomeni eno uro prepozno. Še dobro, da me je Joc zbudil na domačo številko, če ne bi se znalo zgoditi, da bi zamudila štart. In tako se je začela najina kalvarija že kar na začetku dne brez hrane. Vse to se je srečno končalo in sva v Velenje prišla pravi čas. Tam so nas naložili na avtobus in nas vse tekmovalce odpeljali na Bled, kjer je bil začetek dirke. Štart se je začel z Rolerji, mojo kraljevo disciplino ( :smt005 ), po 15 minutah pa sva že bila v Blejskem jezeru kjer sva morala preplavati do otoka in odplavati nazaj na kopno in z rolerji nazaj v štartno areno. Od tam naprej se je začel treking do Ribnega in potem do reke Save in s kajaki naprej do Naklega. Zanimiv del je bil od kajaka do koles, kjer sva bosa lavfala po blatu do parkirišča, kjer so bila nastavljena kolesa. Hitro sva se oblekla in odkolesarila do luknje, kjer je bilo jamarstvo. Luknja (jama), ne vem kaj naj rečem ampak bila je zelo fajna, saj se je bilo treba plazit po njej po trebuhu, da sva prišla do točke. Seveda sva morala na vsako kontrolo skupaj. zanimivo je bilo tudi to, da ko sva se podajala v luknjo, je od zunaj sijalo sonce, ko pa sva prišla iz luknje, je lilo kot iz škafa. Ker nisva iz sladkorja in ker sva kar nekaj ekip videla kako vedrijo sva se s kolesi odpravila naprej do Dovžanove soteske kjer je bil abzajl. Tega sva na hitro odpravila in se s kolesom naprej odpravila do Jelendola, ki je bil nekaj kilometrov stran od abzajla. Tam sva prišla na bokse. Ne morem opisat kako je fajn na boksih, kjer imaš vse (suha oblačila, hrano, pijačo, ljudi...). po hitri menjavi oblačil in obutve sva že hodila s hudim tempom proti koči na Kofcah. Kljub peklenskem tempu, sav na koči ugotovila, da sva naredila hudo napako, saj sva šla na kočo po cesti in sva zgrešila markirano pot, kar naju je stalo več kot 30 minut dragocenega časa. Ampak nič ne de. Rekla sva si pot pod noge do naslednjega KTja. Med potjo sva debatirala zakaj ne znava peti, saj nama bi čas mineval hitreje. Tukaj sva mislila, da sva se zgubila kot se nisva še nikoli. Nikakor ni bilo nikjer KTja in že sva hotela obrniti na kar po dolgem posvetu ugotoviva, da sva šele na pol poti do KTja. Končno prideva do njega. Pot je bila dolga ampak prečudovita. Pobočja Košute so prečudovita in toplo priporočam kak izlet tja. Po perfuriranju pa nazaj v Jelendol do boksov in zopet menjava discipline. Po menjavi oblačil in obutve, sva se vsedla na kolo in odbezljala v klanec proti spodnjem Jezerskem in proti KTju, za katerega sva vedela, da ga bo zelo težko najti. Bila je že trda tema, ko sva se pripeljala do KTja št.19. Porabila sva kar nekaj časa, da sva ga našla ampak sva ga. Čakala naju je še cela noč na kolesu in potrebno se je bilo pripeljati do Kamniške Bistrice, kjer sva mislila, da naju čakajo zopet boksi. Oba sva med potjo s kolesom upala, da je tam v Kamniški Bistrici boks in da bo KT ob cesti in ker KTja ni bilo nikjer ob cesti sva se odpeljala mimo KTja kakšnih 5 km. Obrnila sva se kakšen kilometer od koče v Kamniški Bistrici. Po nekaj minutah sva že bila na pravem mestu in sva se želela preobleči za treking. Sledil je šok! Boksi so bili šele v Lučah, midava pa sva bila 10 ur odaljena od njih. Skoraj nama je že padlo vse skupaj dol, ker sva bila že izmučena in brez opreme za treking. Moralo nama je dvignil prostovoljec na KTju, ki nama je povedal, da imava do sedaj edina KT 19 in sva v vodstvo. Tako naju je čakala pot na Korošico, nekaj čez 1800 m visoko z SPDji. Na začetku sva se še pogovarjala, da je fajn in sva si na Korošici celo privoščila kosilo. kako je bila dobra Jota, pa čeprav je bila cela neka vodena. Pot proti Lučam v SPDjih nama pa je dala bage. Največja muka v mojem življenu. kako pečejp podplati pod ploščico. Ko sva prišla v luče, po sreči sva našla eno bližnjico, tako da sva do Luč potrebovala samo 3 ure in ne 5, kot so jih napovedali na koči. Tam se nisva rabila preoblačit, saj je bila naslednja disciplina kolo do Logarske doline, kjer naju je čakal kanjoning in rolanje. Malo sva pojedla na boksih in začela gonit proti Logarski. Tam sva se dala v neopren in na kanjonig. Da sva našla kanjonig sva porabila najmanj 40 minut zaradi nepopolnih informacij dekleta, ki je bilo na KTju. Po kanjoningu, ki je bil zelo lep, pa z rolerji po Logarski dolini, kjer je bila na KTju Tina, ki naju je pričakala s pecivom (hvala Tina). Ves čas sva rolala navzgor proti KTju, zato mi je velik problem predstavljal spust nazaj do križišča. Hvala bogu ni blo več kot pa kakšni trije padci in nič poškodb. Po rolerjih s kolesi nazaj do Luč. Do Luč je letelo ko hudič in takoj sva bila spet na boksih. Tu sva zvedela da je od pol osme ure naprej zapora na KTju v Nazarjah, kjer je splavarjenje po Savinji. Vedela sva, da nama ne bo uspelo, saj sva morala še peš v Gornji grad in tako sva se sprijaznila, da bova v cilju šele v nedeljo. Po dobrih treh urah sva bila v Gornjem gradu, kjer sva spet izgubila kar nekaj minut, da sva našla kolesa in pot proti Nazarjam. Po dobrih 40 minutah sva že bila na KTju splavarjenja in počasi sva se spravila na prisilni spanec. Zjutraj od 5 ure naprej je tekma bila odprta. Točno ob 5 ih sva se zapodila v Savinjo in potrebno se je bilo privleči do Letuša. Mater je blo daleč in kako naju je zeblo, tako da naju je treslo, za nameček, pa sem dobil še defekt na zračnici in tako sva morala kak slab km peč po cesti do KTja. Ko sva prišla do Ktja naju je čakala specialna orientacija (peš) in po dobri uri orientacije sva bila nazaj na istem KTju kot konec splavarjenja. Sledil je pregled opreme in kontrola akreditacije, če imava na njej res KT 19. Izkazalo se je, da ga imava in čeprav sta bile že dve ekipi v cilju, sva vedela da sva zmagovalca, samo do Velenja se morava privlet. Vsedeva se na kolo in začneva juckat, kričat... Joc za nameček izbere še full strmo pot v Velenje ampak kaj pol, saj sva vedela, da bo čez 20 min vsega konec. Pripeljeva se do jezera, kjer se počakava in pripeljeva objeta v cilj kot zmagovalca....
To je bil opis z moje strani, mogoče doada še kaj Joc...
Blo je pa full fajn in verjetno da še kdaj...
JOC VSAKA TI ČAST... FAJN DED SI... TK DA KDAJ KOLI IN KADAR KOLI BOŠ KAJ RABIL SEM TI NA RAZPOLAGO, PA ČE JE TO SRED NOČI ...
LP,
Jumbo